Ker delodajalec napotuje delavce na delo v tujino na podlagi pogodbe o zaposlitvi (gre torej za delavce v delovnem razmerju[1]), je treba dohodke, ki jih delavec prejme na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, obravnavati v okviru pravil obdavčitve dohodkov iz zaposlitve, ožje gledano pa na podlagi pravil obdavčitve dohodkov iz delovnega razmerja. Med dohodke iz delovnega razmerja za namen dohodninske obravnave sodijo vsi dohodki, ki jih delodajalec nudi delavcem in/ali njihovim družinskim članom in zanje ZDoh-2 ne določa izjeme od obdavčitve z dohodnino oziroma zanje ne določa, da se pod določenimi pogoji in v določeni višini ne vštevajo v delavčevo davčno osnovo.

Med obdavčljive dohodke napotenih delavcev tako npr. sodijo: 

• plača (osnovna plača, dodatki k plači, nagrajevanja …),
• nadomestila plače,
• regres za letni dopust,
• dohodki v naravi oziroma bonitete …

Pri pripravi obračuna plače napotenega delavca mora delodajalec izhajati iz bruto plače napotenega delavca, ki je (običajno) sestavljena (vsaj) iz osnovne plače, kot je določena v pogodbi zaposlitvi, dodatka za delovno dobo ter dodatka za delo v tujini[2]. Pri tem je zelo pomembno, da bo tuji nadzorni organ, na podlagi plačilne liste delavca, znal preveriti bruto urno postavko delavca – torej, da bo iz plačilne liste delavca lahko ugotovil, da delavec za opravljeno delo v tujini (v času, ko šteje za napotenega delavca) prejema urno postavko, ki se zahteva v državi napotitve za delo, ki ga tam opravlja konkretni delavec. Sestavni del plače napotenega delavca pa je seveda lahko tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in/ali poslovne uspešnosti.

Glede dohodninske obravnave sestavnih delov plače delavca, ki je napoten na delo v tujino veljajo popolnoma enaka pravila kot za sestavne dele plače delavcev, ki svoje delo opravljajo npr. na sedežu delodajalca in ne štejejo za napotene delavce. To pomeni, da vsi deli izplačane plače (osnovna, dodatki, dodatek za napotitve …) predstavljajo delavčev bruto dohodek za namen obdavčitve z dohodnino, ki se nato najprej zniža za obračunane in plačane prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delavca ter za olajšave, do katerih ima konkretni delavec, napoten na delo v tujino, pravico. 

[1] Delavci so lahko napoteni na delo v tujino, če so pri delodajalcu zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi. O napotitvi na delo v tujino lahko govorimo tudi v primeru samozaposlenih oseb (npr. nosilec s. p.), vendar v tem prispevku napotitve samozaposlenih oseb niso obravnavane.

[2] Za dodatek za delo v tujini se v praksi uporabljajo tudi drugi izrazi, kot sta npr. dodatek za napotitev ali detašma.

Vir: racunovodja.com